Domov

Lanska “formula” za naše kolesarjenje se je, po mojem mnenju, izkazala za primerno. V tridesetih in več letih se je marsikaj spremenilo. Tudi stvari, ki vplivajo na način našega vsakoletnega potepinjenja. Na začetnih kolesarjenj, je bilo udeleženk_cev malo. Leta 1985 pet udeleženk_cev, leta 1987 so bili trije udeleženci, leta 1988 dva udeleženca, leta 1989 štirje udeleženci, leta 1990 pet udeleženk_cev… (zaradi Jožetovega skrbnega vodenja evidence lahko te podatke najdemo na spletnem mestu potepini.blogspot.com). Leta 1991 je bil Jože celo edini udeleženec. Leta 1993 je bilo prvič nekaj več udeleženk_cev. Bilo jih je devet. Leta 1994, ko sem bil prvič zraven, nas je bilo trinajst. Potem do leta 2000 je bilo udeleženk_cev od devet do dvanajst. To so bili časi, ko smo potovali na način, ki ga je “izumil” Jože. Samozadostno (glede spanja), hrana, v glavnem iz potovalnih torb ali iz trgovine, kuhanje na plinskih gorilnikih, malice kar ob poti. Plohek (enega ali več) iz torbe, gor narežemo kar imamo in si postrežemo. Potovali smo skupaj, na križiščih smo se dogovarjali v katero smer bomo peljali (če nismo bili enotni je Jože povedal, kam bomo peljali). Za morebitne preluknjane zračnice, okvare na kolesih je skrbela izvežbana ekipa iz Kozjega. Mobilnih telefonov ni bilo in če si hotel ostati v skupini si moral na pot s skupino. Čeprav Jože ni nikogar pri(e)ganjal sem bil ob odhodih vedno na trnih, da ne bi odpeljali brez mene. Ne vem kdaj, ampak prva stvar, ki je spremenila način našega potovanja je bila množična uporaba mobilnih telefonov s svojimi plusi in minusi. Lahko si zaostal, se odpeljal vstran od skupine in računal, da boš že zvedel kje je skupina in se ji kasneje pridružil. In nič ni bilo več tako kot prej. Zgodilo se je, da je nekaj “ubežnic_ov” odšlo naprej, glavnina pa je ostala zadaj. Ko “ubežnice_ki niso vedeli kam naprej, so se po telefonu pritoževali zakaj so oni tam, glavnina z neformalnim vodjem pa zadaj. Naslednja stvar, ki je spremenila naš način potovanja je bil Jožetov tricikel. Za potovanja smo izbirali tudi ozke, tudi gozdne poti. Tam pa Jože ni mogel z nami. Skupina (vedno je bilo v njej od 20 do 40 udeleženk_cev) je razpadla v manjše skupine. Običajno smo se zvečer dobili ali pa tudi ne. Pojavili so se novi trikolesniki. Jože jih je imenuje polžki. V grobem smo naenkrat potovali v treh skupinah (polžki, počasneži in tisti, ki ne sprejmejo našega mota “Nimamo časa, da bi hiteli”. Zadnjih nekaj let sem Jožeta “prepričeval”, da moramo način našega kolesarskega druženja spremeniti, če želimo vsaj nekaj časa biti skupaj. Tako je nastala zamisel za “kolesarski tabor” v Velikih Blokah. Ker se je zgodil v letu, ko je Jože praznoval 80-to obletnico rojstva in še na “njegovih” Blokah in ker smo se, zaradi drugačne oblike, lahko več družili, mislim da je oblika prava. Že na Blokah sta nam Bojka in Franci ponudila gostoljubje v in ob Bojkini vili v Lončarovcih. Po ogledu lokacije smo se odločili, da za letos naredimo tabor na Goričkem. Korona nam je zagodla. Gostilna Viničarija v Ivanovcih, kjer smo nameravali imeti skupno točko za jutranja in večerna srečanja, je odprla vrata šele julija. Dodatno težavo, glede skupnega kolesarjenja, so “povzročili električarji”. Razmerje med z lastno silo gnanimi kolesi in kolesi, ki omogočajo pomoč z elektriko je bilo letos 14:16. Poleg tega so leta naredila svoje in le malo nas je še ostalo takih, ki še vstrajamo in spimo zunaj. Pojavili so se kaviar potepini (čisto nasprotje začetni zamisli in večletnem načinu potepinjenja). 

Matjaž je napisal:

Dragi kaviar Potepini, 

kdor bo jutri ob 11h pri Aleksandru, bo kolesarski dan lahko izkoristil za obisk Lendavskih goric. Tam imamo organizirano malico. Večerja bo šele ob 19h!, ko se nam pridružijo še drugi Potepini.

Kljub vsem zapletom, dolgotrajnemu dogovarjanu, dopisovanju… smo šli.